Zapravljivka se seli...

...pobasala sem svoje kufre polne oblek, čeveljcev, ljubezni do otrok in moža ter svojo kritiko stvari okoli sebe preselila na nov naslov. Za vse, ki imate radi Zapravljivko, od danes jo najdete na naslovu www.izpovedizapravljivke.com.

Sara Bolt

Neskončno vesolje, neskončno veselje

Včeraj, ko je moja pupa počasi tonila v nirvano, jaz pa sem ji pri tem "pomagala" s počasnim dihanjem ob njeni glavi, sem slišala, kako je moj sin mojemu možu povedal, da sonce peče in da ga bo ustrelil... Glede sonca se ni prav dosti zmotil, zdaj že ve, da se mora namazati s "kemico", da ga ne bo opeklo.

Vesolje je bilo zame vedno ena velika uganka, ampak nikoli ga nisem tako vneto proučevala kot moj mož, ki je nad vesoljem popolnoma fasciniran. Spomnim se, kaj vse mi je povedal o vesolju, ko sva se spoznala. O soncu, ki bo eksplodiralo in nas po po domače vse zapeklo ali pa bo čisto vsahnilo in potem bo spet frka (skratka, v nobenem primeru nas ne čaka nič lepega, ampak dajmo se zdaj raje sfokusirati na to krizo)... Pa o planetih, kateri je sploh iz trde materije in kateri je tisti, ki je samo iz plinov (sem bolj slaba "učenka" in se tega nisem zapomnila, vem pa da vsaj eden je... Pluton morda?) in da Venera sploh ni tako "ljubka" kot si jo predstavljamo.

Tako ga včeraj slišim odgovoriti najinemu sinu, da ne sme ustreliti Sonca, ker je "Sonček" začetek vsega in če ga ne bi bilo ne bi bilo niti njega, niti mamice, nobenega ne bi bilo... Aha, reče mali, ok, pa nič... No, ampak oči veš, jaz živim pa na Zemlji. Ja, seveda in mamica tudi in oči tudi... ja, dragec, vsi živimo na Zemlji... pa ga mali vpraša... "Kdo pa živi na Luni?... In kje je pa Pluton?" Naš vragolan ima 3 leta... in je neskončno veselje svojih staršev.

Veste Pluton ima pri nas posebno mesto. Mali namreč zna zjeziti svoje starše in kadar se res želi upreti čemu (na primer dajanju kapljic v oči), nama zna lansirati "to je pa res ena p.....ija"... pa še prav ima. No, ampak ker smo zgledni starši in stari starši mu moramo vseeno dopovedati, da se te besede ne uporablja (čeprav jo je pobral od nas, a ne?). In smo mu rekli da je ta "p....ija" planet Pluton kadar je umazan. 

Pluton gor ali dol, mali rad eksperimentira in tvori nove besede iz "prepovedane besede". Moja mama je poskušala s tem, da je bolje reči "pišuka Poldi" ampak nisem prepričana, da ji je povsem uspelo. Ker še vedno zalotim svojega sina, kako svoj mali ksihtek približa kakšni stvari v kateri se vidi (na primer ogledalu ali pa kovinski skledi) in dela variacije na prelepo "P" besedo.

Naša spužvica pobira vse. Od grdih besed, pa tudi visokoletečih (zelo rad reče "ZA SPREMEMBO bom danes oblekel trenirko"). Zna tudi skuhati in pojesti kar je skuhal. Včeraj je tako sam naredil pire krompir (ob pomoči oboževane tete Mojce) in ga tudi pojedel. Če ne poznate recepta za palačinke, vi ga samo vprašajte. Ali pa puding... Že več kot pol leta pozna tudi vse črke in številke. 

No, zdaj pa ga (tako kot mojega moža, ker jabolko ne pade daleč od drevesa) zanima vesolje. Mene je vedno "zvilo" pri tem vesolju, ker si ne znam predstavljati, da je neskončno. Kako je lahko neskončno? In kaj to zares pomeni? Po svoje je to strašljiva zadeva. Tako kot film Kontakt (z Jodie Foster). Popolnoma me je prevzel, ampak potem še teden dni nisem spala. 

Jaz se bolj zavzemam za druge neskončne zadeve... na primer, neskončni limit na kreditni kartici. Ali pa neskončna omara s čevlji... zakaj te zadeve niso neskončne? Še "tako zvani" tajkuni in direktorji ne morejo krasti v neskončnost... no, sicer bi, ampak "žal" ne morejo.

Morda bo najbolje, da za razlago neskončnosti vesolje vprašam svojega sina. Kako neskončno čudovita je nedolžnost in preprostost malih otrok. A kaj ko se ta neskončnost konča, ko odrastemo. 

No regrets...

Robbie W. se me vedno dotakne. Njegova besedila niso neki "hopsa-sa-draj-sa-sa" teksti, ki se rimajo kot vile na kile, ampak se mi zdi, da je človek (najbrž čisto zadet) res napisal nekaj kar prihaja iz njegove duše (zakajene s kakšno opojno substanco, I guess, ampak ni važno).

Banalna reč, ampak danes sem Lili prosila, če mi iz IKEE prinese predalnik Mammut za v sobico moje hčerke. Če bi spraševala moža, ga najbrž nikoli ne bi naročila ali kupila. Tako je bilo že pri sinovi sobici. Moj mož vedno nekaj pametuje in potem ni iz vsega skupaj nič. Tako že par tednov čakam, da mi usposobi sobno kolo. Saj bi sama, ampak nisem ravno tehničen tip in ko gledam vse tiste tipke, me kar zvije. Raje se ničesar ne dotaknem, ker če bom kaj pokvarila bo spet ogenj v strehi. Tega pa ne želimo... mar ne?

Razlog, da sobno kolo še ne "štima" je v tem, da moj mož komplicira okoli PODALJŠKA za elektriko. Obstoječi namreč ni dovolj "nobel"... Ja, ja, tudi vi ne morete verjeti, saj razumem.

No, skratka, danes mi je potegnilo, da če hočem, da ima hči kdaj svojo sobo, da je najbolje, da zignoriram voljo (in ne(je)voljo) mojega moža in stopim v akcijo.

Kadar se mi zdi, da bi lahko obžalovala kakšno svoje "nedejanje", mi vedno pride na misel poglavje iz knjige Jean-Dominique Bauby-ja Skafander in metulj (v originalu Le scafandre et le papillon). Poglavju je naslov Dvajset proti ena (Vingt contre un).

Najbrž mi avtorja ni potrebno prav posebej predstavljati in tudi njegove zgodbe ne. Po njej je celo nastal film, avtor je kmalu po izidu svoje edine knjige umrl (imel je "locked in" sindrom in celo knjigo je s premikanjem očesa "narekoval" svoji negovalki).

V zgoraj omenjenem poglavju govori o tem, kako je s prijateljem odšel na konjske dirke in kako nista stavila na konja z imenom Mirtha-Grandchamps in tako "zvisela" pri precej velikem dobitku. Knjigo sem prebrala 10 let nazaj, ampak ne morem pozabiti kako je pisatelj zaključil to poglavje. V konju je videl vse zamujene priložnosti našega življenja, ki jih nismo znali zgrabiti, ženske ki jih ni znal ljubiti...

"No regrets", ne obžalujmo torej, če smo kdaj stegnili jezik, pa bi bilo bolje, da ga ne bi... Ali se spomnite, ko ste bili še mlajši, nadobudni posamezniki. V srednji šoli in na faksu ste stegovali jezik (v imenu znanosti in dokazovanja lastne inteligence), kaj, tako ste pač mislili in zakaj bi se pretvarjali, da podpirate kakšno stvar, če je pa niste (in obratno). Potem ste prišli v službo, na začetku ste bili taki "drzni"... resnica osvobaja... ampak ne vem, ali niste tudi vi kmalu spoznali, da je za preživetje v tej "poslovni džungli" potrebno taktizirati, politizirati, hoditi po prstih, ovijati resnico v vato? 

In potem ste to prenesli še na vsa ostala področja svojega življenja... Ko vam prijateljica pokaže novo obleko, ki vam v resnici ni ravno "over the top" pa jo vseeno tako navdušeno pohvalite. Ali ko se v političnih pogledih ne strinjate s taščo, ampak vseeno tiho kimate, ker se vam zdi, da je bolje, da se na takšen spolzek teren ne spuščate. Takšnih situacij je res nešteto. Male "bele laži" kot jim "strokovno" pravimo.

Ampak najhujše je res na delovnem mestu. Nisem ravno človek, ki bi znal lesti v rit raznim nadrejenim, zato tudi nisem kakšna "tatina maza" pri šefu in nadšefu in nad, nad in tako naprej. Kadar se je katera od mojih veleumnih sodelavk spravila na mojo (takrat še slovensko) ekipo zaradi nepravilne uporabe hrvaškega jezika, na primer, sem raje dvignila roke v znak "mea culpa", ker se mi je zdelo brez veze, da nekdo pljuva po že tako prezaposlenih članih moje ekipe. "Krivdo" sem priznala nekako tako, kot kimanje tašči, kadar se ne strinjava glede političnih razmer. Ne boste verjeli zato sem celo enkrat "kasirala" pohvalo mojega (trenutnega) šefa... ampak to je res Pirova zmaga, takšna "pohvala". Res je tudi, da bi me moj ruski šef najbrž zaradi tega zbrcal v rit in mi rekel, naj grem "out there and fight like a tiger".

Danes pa je "moja" (tehnično, ker sem pač na porodniškem) ekipa skoraj v celoti hrvaška. In stvari so se obrnile. Zdaj lahko "pljuvam" jaz. Priložnost že imam. pa ne le eno. Lahko bi pisala šefu in mu obelodanila situacijo, ampak jaz raje tiho pregledujem in popravljam slovenske tekste. Kakšno "slovensko" obnašanje. Tudi moja slovenska prijateljica/sodelavka mi je svetovala, naj raje šefu nič ne rečem....

Kako si grem na živce. Kako mi gre na živce ta slovenski "attitude", skoraj hlapčevski. Delamo, delamo in čakamo, da nas bo nekdo opazil kako dobri, zagnani, kreativni in perspektivni smo... medtem pa nas po desni prehitevajo vsi Hrvatje... najbrž zato ker nam istočasno "sa ljevom rukom" blokirajo cesto pred nami, nekako tako kot dostop do odprtega morja. 

Žal najbrž le en šef v naši celotni delovni dobi opazi kako smo Slovenci super in sploh in oh, ampak moja nesreča je v tem, da je ta šef že bil in odšel, pa še takrat sem kar naprej stegovala jezik. Bila sem mlada in verjela sem, da moram vedno govoriti kar mi je padlo na um. Ampak takrat sem se ravno odselila od doma, primožene familije še ni bilo, zdravje me še ni dajalo, varstva otrok še nisem rabila... bila sem "free as a bird"... Danes sem pa najbrž bolj kot kakšna eksotična ptica v živalskem vrtu.

Morda pa bi se morala "zakaditi" tako kot Robbie W. in "spohati" kakšno pametno izjavo mojim nadrejenim. Samo kaj, ko žal nimam nekaj milijonov funtov na računu, da bi lahko po svetu hodila v spremstvu oboževalcev, zakajena in z dvignjenim sredincem.

Marc my winter, Marc me baby...

V mesto še ni prišla pomlad, no ja, vsaj taka prava. Karnaprej nas zjutraj zbujajo nizke temperature, celo dež in javno lahko objavim novico, da smo prišli v "čebulno dobo". Saj veste, to je tisti čas med sezonami, ko se je treba oblačiti v plasteh, ker drugače vas ali zebe ali pa se kuhate že pred opoldnevom.

Medtem ko mi vztrajno čakamo sončne žarke in tople dneve, v modnih prestolnicah že predstavljajo kolekcije za zimo 2010... brrr, me kar zmrazi... ne zaradi kolekcij ampak zaradi strašljive številke na koncu... 2010... A nismo včeraj praznovali vstop v 21. stoletje?

Vsekakor so kolekcije za prihajajočo zimo en velik "hommage" vsem mogočim osebnostim iz 80. let ali pa kar osemdesetim na splošno...

Medtem ko Karl Lagerfeld pri Chanelu vztraja pri črno beli kombinaciji in le enkrat zaide v pastelno pistacijo (KL je baje razburil vse modne urednike tega sveta, ker je modno revijo začel 5 minut pred uradno napovedanim začetkom. Za "modelke" pa je uporabil "zrele" ženske... najbrž jih imajo malo čez 30... go figure.. sodeč po tem sem že zrela ženska), se je John Galliano za Dior odločil da uporabi barve mavrice (in edini išče navdih v 20. letih prejšnjega stoletja in ne 80. letih kot vsi ostali)... 

Chanel 

jesen/zima 2009/10

Dior 

jesen/zima 2009/10

Chloe... spet nek "hommage" 80-im...  Zagotovo pa mi je "zapela za oko" tudi Chloe "pre fall" kolekcija.

Chloe 

jesen/zima 2009/10

Chloe 

"pre-fall" kolekcija 2009/10

Dsquared2 sta za novo "ambasadorko" izbrala Brintey Spears zato sta vse svoje modelke opremila s Starbucks papirnatimi lončki, črnimi očali, baretkami ali klobuki ter Blackberryji in US Weekly časopisom v torbicah. Spet en "hommage"... ta sezono jih bomo imeli vrh glave. Vsekakor pa mi je nujna kolekcija všeč. Aj lajk.

Dsquared2 

jesen/zima 2009/10

Medtem pa... Marc Jacobs, ki v svoji kolekciji za Louis Vuitton "kao" poveličuje Ines de la Fressange in ostale modne ikone 80-ih, na catwalk privleče celo "kao" Playboyevo zajklo. Vsvoji kolekciji Marc Jacobs bojda "žaluje" za New Yorkom kot je bil le-ta, prav tako v 80-ih... Hvala Bogu, da vsaj njegova kolekcija Marc by Marc Jacobs izgeda normalno. Kolekcija Marc naj bi bila sicer namenjena 20 in nekaj letnicam, ampak hej, jaz se v njej še najbolj najdem.Očitno je moja modna duša ostala nekje v dvajsetih... Zagotovo je treba kupiti vse barvaste nogavice, gamaše (oh so 80's!) in mehke škornje iz semiša (ki jih obožujejo tudi pri Chloe) ki vam od tu pa do jeseni pridejo na pot, ker takrat bodo ti kosi zagotovo razprodani.

MJ za Louis Vuitton 

jesen/zima 2009/10

MJ za Marc Jacobs 

jesen/zima 2009/10

MJ za Marc by Marc Jacobs 

jesen/zima 2009/10

Marc oh Marc... škoda, da ženske vidi le kot "modni objekt"... Takega Gladiatorja se zagotovo ne bi branile v svoji hiši, sploh če vam skreira še toliko lepih oblek...

MJ pri Louis Vuitton

MJ pri Marc Jacobs

MJ pri Marc by Marc Jacobs

Se nadaljuje...

Breskrbni večeri ali gin & tonic nights

Ura je 17h in peljem se domov... ob meni v stolčku spi moja hči, za mano pa mi sin razlaga kako bosta šla z očijem po mleko v Leclerc (sicer potem hoče, da mu oči kupi tobogan, ampak to je že druga zgodba... kot tudi tista, ko mu je zaspal v nakupovalnem vozičku...). Na radiu Center prepeva Katy Perry... "you're hot and you're cold..."... mi pa brzimo ob Rimskem zidu. Tak pomladni dan je, ki vzbuja nostalgijo na čas pred nekaj leti... "you're in and you're out..." Katy še kar prepeva...

Po Rimskem zidu plezajo nadobudni mladci, nekateri že kar zgoraj brez, zunaj pa skormnih 13 stopinj. Trava je že lepo zelena. Ob Katy Perry pa se mi zahoče plesati ali pa spiti kakšen cocktail s prijateljicami. Šla bi nekam ven, tako brez skrbi... Pa ne morem. Morda bi še lahko šla ven, ampak ne brez skrbi.

Se zavedate, kako kratko je obdobje v našem življenju, ko lahko žurate takole popolnoma brez skrbi? Ko sem začela hodit ven, tam nekje v srednji šoli, je moj oče vedno "težil" da sem morala biti doma do določene ure. Vedno sta z mamo želela vedeti kam grem, s kom grem in kdaj pridem. Bog ne daj, da bi zamudila več kot 5 minut, že 5 minut je bil cel problem. Če se je to zgodilo me ja na stopnicah v pidžami pričakala mama in se jokala, češ, kako jo je skrbelo... raje bi videla, da bi me nadrla, ampak ne, veste ona ima to "emotional blackmailing" taktiko z jokom. Drl se je potem moj oče, ampak on je itak kolerik in sem še nekako preživela.

Potem pa sem odšla v Bruselj, malo kasneje v Pariz. To je bilo obdobje, kot bi rekla Katy Perry, "hot" ali pa "in"... Vmes sem dobila redno službo, sama sem služila denar in živela sem daleč od mojih staršev. To je bilo tisto kratko obdobje, ko sem lahko domov hodila kadar sem hotela, tako ali tako nista vedela, da sem šla ven in s kom... še manj kam. Moja mama je sicer vedno utrujala po telefonu kako naj pazim in bla, bla, bla... ampak kdo bi jo takrat poslušal? Imela sem sladkih 20 in nekaj let.

Ko sem se iz Pariza preselila nazaj v Ljubljano in preden sem si našla stanovanje, sem kratek čas spet živela doma. In groza... kakšna "žurerska nočna mora" je bilo to obdobje... Čisto pravi hladni tuš alias "cold" ali "out" obdobje... Hitro se je bilo treba odseliti in nadajevati brezkrbno odhajanje in prihajanje domov... Biti spet "in"... včasih tudi s kakšnim promilom v krvi. Pa saj ne, da sem tako veliko hodila ven, v bistvu sem človek, ki je ob 2h zjutraj že totalna koma, ampak že samo občutek, da mi ni treba polagati računov, je bil odličen.

Tudi anekdot iz tega časa nimam prav dosti. Ponavadi smo s puncami sedele v Penasu ali pa v kakšnem drugem lokalu. Takrat je bil še tisti cocktail bar v Koloseju in v bistvu smo tja zahajale po službi. Ne vem, morda smo se počutile malo kot Carrie in Charlotte ali kaj podobnega. Ko si enkrat v službi te v bistvu mine, da bi se ob 2h zjutraj domov odpravljal skupaj s srednješolci.

V Parizu je bilo bolj zanimivo. Tuji študentje so vedno organizirali kakšne domače zabave, pa tudi lokalov je toliko, da vas ob misli nanje lahko kar zasrbijo podplati in ustne brbončice.

Spomnim pa se, kako smo enkrat že s službo, v Parizu "zasedli" Les Bains Douches. Sicer me je pred tem dajala neka tečnost, trma, skratka nekaj bikovskega in sem se sprla s sodelavko, ampak danes sem ji prav hvaležna, da nas je zvlekla tja. Bilo je prav luštno. Ja, ja, na izhodu smo ugotovili, da so "venbacači" itak Srbi in potem je bilo samo še "po naše", ono, ovo....

Ali pa, ko smo odšli plesati salso v Barrio Latino. Dobiš enega dobrega soplesalca in si že "la reina de la noche"...

Vsekakor pa so taki večeri morali vsebovati gin & tonic.

Kakorkoli že... to kratko obdobje brez skrbi se je končalo s prvo nosečnostjo. Od takrat sem uradno spet "out"... Takrat ne smeš piti... potem pa tako ali tako pride prvi otrok in vse postavi na glavo. Dvakrat "out"... Organizacija za varstvo in... slaba vest. Otroci so karnaprej nekaj bolani... Če pa že žuraš v sklopu novoletne službene zabave, si po 3 gin & tonic-ih v Piranu tako zadet, da komaj stojiš še naslednje tri dni. Mož te očitajoče gleda, da ne izdam še kaj več, ampak saj si lahko mislite, da po taki noči ne ostane vedno samo pri glavobolu.

Pa je šlo brezkrbno obdobje... Nikad više... oziroma morda takrat ko bodo otroci že v svojih dvajsetih in bomo mi "starci" šli ven in izgledali groteskno. Po možnosti še srečali svoj podmladek in bo vsem "smotano".

Joj, kmalu bom 35... khm, če pozabim, da bi za rojstni dan rada tisti novi beige lak in lip gloss iz pomladne kolekcije Chanel, pa letno naročnino na francosko in angleško Marie Claire ali pa angleški in ameriški Elle ali pa kar kakšen "kos" iz mojega "dream boxa"... bi rada še enkrat brezkrbno preživela večer brez slabe vesti nekje zunaj, v družbi prijateljic. Eh, sanja svinja kukuruz... Šla bom s puncami na večerjo in besno pogledovala na uro, čakala možev SMS in imela slabo vest. Punce moje, že v naprej, ne mi zamerit! It's nothing personal, but I am officially "out" for the next 15 years!

Metuljčki v trebuhu

Srbijo me podplati, nekam bi odšla. Vedno sem "ob letu osorej" nostalgična po krajih, kjer sem v takem letnem času že bila... Najbrž je kriva svetloba ali pa vonj v zraku, ne vem, ampak me daje potovalna nostalgija... in depresija. Najhuje je pomladi.

A kaj ko samo rečem "Šla bi v New York", pa moj mož že nadane recesijski obraz in utruja s krizo. Ne vem, ampak zgleda, da se niso na bežigrajski gimnaziji učili pogojnika. Ja, zgleda da je bilo treba za to hoditi na Poljane.

Kam naj grem in kako? Ne da je kriza z denarjem, kriza, dragi možek, je v organizaciji in "patnji" pustiti otroke komu v varstvu (ja, ja, saj na trenutke si želiva biti sama, potem pa samo čekirava telefone, če je vse ok, če je prišel od babic kakšen SMS in če svet še stoji). In večno prisotna bojazen, da bodo otroci zboleli že samo če grem v IKEO v Celovec brez njiju. In da me bodo klicali iz vrtca, naj pridem po sina. Moja hči prav čuti kadar sem nemirna in potem se še ona joka. Začaran krog. 

Pa dajmo malo sanjati. Lansko leto takle čas sva bila z možem v New Yorku. Mislim, da je moj mož že leto pred tem izletom v NY napovedoval krizo, ampak takrat vsaj še ni toliko utrujal z njo. 

Letela sva z Air France, kar je "majka". Ko sem bila noseča s sinom in na poti v NY z Delto res ne morem reči, da je bila to "lifetime experience" poleta v NY. Stevke so bile vse precej neokusne, avion pa razdrt. Na JFK sva čakala debelo uro na "meji" (immigration). Nazaj grede pa smo ostali 4 ure na pisti, ker smo imeli nekega čudaka na avionu in smo se iz vzletne steze vrnili, ko je izjavil pilot, da imamo "passenger situation". V tem času nam niti kozarca vode niso dali... nič. Kot da bo kdo potem polulal kakšno bombo ali kaj... Vam rečem, cel Guantanamo. Potem pa sva še v Munchenu zgrešila let za Ljubljano in ko sem s svojim trebuhom opletala pred predstavnico Delte, da naj naju spustijo v business lounge, ker je to višek, mi je mirno rekla, da je le ta zaprt. Skratka Air France je zakon. Priletiš na Newark Liberty (eden od avionov 11. septembra je namreč vzletel iz tega letališča, od tu ime Liberty), v 15 minutah sva bila zunaj. Sicer sva potem čakala šoferja, ampak to je že druga zgodba.

Tudi hotel je bil "majka". Med 5. in 6. avenijo, 44 ulica... v centru dogajanja (beri shoppinga). Sofitel... francoski, kao... "la politesse oblige"... vsi te pozdravljajo "bonjour", kar je skrajno groteskno sredi New Yorka, ampak zgleda, da je Američanom to všeč. Povsod slike Eifflovega stolpa, v kopalnici Roger & Gallet mila in ostala kozmetika. Tipi-topi. Pa še zajtrkovalnica je fantastična. Povsod bele orhideje in "a la carte" zajtrk. Mjami.

Ko smo že pri hrani... Nujno, nujno v Spice Market... 

Poceni dolar, Apple, Starbucks in Gap na vsakem koraku... kaj bi lepšega. Moj mož je sicer znorel tisti dan, ko sem ga zvlekla v Woodbury outlet, ampak je preživel. Čeprav sumim, da mu je še danes žal, da ni kupil tistega nesramno poceni "trenčkota" Burberry. 

Ampak drage dame, v tem outletu, ni da ni... Missoni, YSL, Celine, Etro, La Perla, Gucci, Botega Venetta... aaaaa, save my walet if you can!

Eh, konec sanj, New Yorka zdaj še lep čas ne bo več, denar ali otroci, ni pomembno. Do outeta pa najbrž pridem šele takrat ko bom v NY odšla z mojo pupo, ko bo že najstnica... Ampak dragi mož, jaz BI šla rada v New York. Pa tudi v San Francisco BI šla, ampak kaj bi traumirala, nostalgija me ne daje, tam še nisem bila, pa tudi... obljuba dela dolg... čakam september.

Pa tudi rada BI v Pariz... "I love Paris in the springtime" (Ste videli karte od Air France za 180 eurov?... ah, ah, ah... majhni otroci)... Sicer sem ga pa videla že vse dni v letu, v vseh sezonah in vremenskih prilikah in neprilikah. Tako da o Parizu lahko traumiram "all year long"...

Ah, Marais, pa Saint Germain de Pres in reka Siena in vse manj naravne (in arhitekturne) lepote Pariza (Galeries Lafayette, Printemps in vsi ostali butiki...) "mon Dieu", pa kaj je morala ravno zdaj ta recesija utrujati v mojem življenju?

V Parizu je najlepše to, da če znaš francosko, te ljudje hitro vzamejo za svojega (in obratno, na žalost...). Najdeš si svoj "cozy" hotel, svojo japonsko restavracijo, svojo kavarnico (La Duree), svojih 5 top "places to be and to see" in svojih 5 blagovnih znamk in si zmagal.

"Moj" hotel ima strateški položaj... le "streljaj" od Galeries Lafayette, za ovinkom je prvi Gap, pa Sandro, Massimo Dutti, Zara Home in Petit Bateau (ja, ja, tudi Kenzo je blizu, če se mož slučajno odloči za princip "udri brigu na veselje"). Da vam ni treba nositi vrečk predaleč... Poleg tega pa ima še romantično ime (George Sand), prijazno receptorko (ki da tudi dobro ceno kadar potuješ privat) in zastojn internet. Tudi Cordelia je čisto simpa, tam me poznajo že vse receptorke in ostalo osebje. Simpatična črnka, že babica, je celo pestvovala mojega sina, ko je imel komaj tri mesece. In veste kako ga je pomirila... 

Zvečer pa v kakšno dobro restavracijo... Pershing Hall, ki je sicer tudi hotel, ampak mislim, da moja denarnica ne premore tega "kulturnega šoka" ali pa Kong (tja je zašla tudi Carrie v peti sezoni Sexa v mestu) in tudi Buddah Bar se še vedno izkaže, predvsem z new california rolls, ki jih MORATE poskusiti, saj še neljubitelje japonske kuhinje spravijo na kolena. Ali pa Le Georges na vrhu centra Georges Pompidou (s prekrasnim razgledom na Pariz, če boste sedeli zunaj). Sicer pa je lista restavracij v Parizu neskončna... Man Ray, Maison Blanche... lačen ne ostane nihče, lahko pa z bolj prazno denarnico.

Šla bi, šla bi nekam... pomlad je prebudila metuljčke v mojem trebuhu... in ob pisanju o vseh teh krasnih restavracijah grem, s praznim želodcem, v posteljo. Upam, da se mi v sanjah ne bodo cedile sline.

Pretty mammas boom

Ne vem če ste opazili, ampak trač revije so polne, tako imenovanih "pretty mammas" Slovenk, ki so rodile pred nekaj tedni, v najboljšem primeru pred nekaj meseci (ne več kot dvema), in ki izgledajo tako dobro, da imate ob njih samo še bolj depresiven občutek (in slabo vest), da še niste izgubile svojih 5 kil viška po porodu.

V resnici nervirajo tudi tiste, ki že nekaj let niso izgubile 5 kil, pa niti ni tako pomembno, če jih imajo od poroda ali pa od kakšnega drugega srečnega ali manj srečnega dogodka v njihovem življenju.

Pa začnimo... Lili Žagar... njena najboljša dieta je njen Tilen in rokice ima dva meseca po porodu tako suhe, da bi se od zavisti, vsaj jaz, kar pojedla. Poleg tega ne vem kako ji je uspelo v tem obdobju imeti dovolj časa, da si je dala narediti še po meri obleko (pomislite, vsa pomerjanja obleke, jemanja mer itd...). In med je Viktorji njenega Tilna pazila Metka Albrecht, ker je babica "odpovedala". Kako srečen otrok! Kako "fensi" varuška.

Manj "srečen" bi skoraj postal Aleksander Raspopovič, saj je mati najbrž trpela od poporodnih muk, ko ga je poimenovala Vran. Hvala Bogu za tistega prijatelja, ki ji je numerološko odsvetoval to ime v povezavi s priimkom. Ampak, ker je tudi ona pretty mamma, naj povemo, da se sodeč po pripovedovanju v Storyju že 5 tednov po porodu počuti kot da sploh ne bi rodila (meni pa sodelavka pravi, da obstaja slovenski rek, ki pravi, da je še 6 tednov po porodu "smrt pod posteljo"... ah te stare "vraže"). Poleg tega, otroka sprehaja v škornjih z visoko peto (žal ne vemo katere blagovne znamke, ker to pač ni hrvaški Story) in v črnem vozičku Stokke (jaz ga imenujem kar "žar" ker izgleda kot da v njem pečete T-bone zrezke, ne pa da v njem prevažate otroka). Kaj morete, sem pač privrženec Bugaboo vozičkov. Tudi Maja je bila, ko je rodila hči, lahko smo jo videvali v roza varianti, za torbo s plenicami pa si je omislila kar "malho" Louis Vuitton... i tata bih sine... Ja, spet ena taka, da bi si odrezale malo špehcev okoli trebuha, tako vas lahko znervira, da so nekatere ženske bolj pridne pri odpovedovanju hrani in naravno bolj bogate z idealno postavo (in nenaravno bolj bogate... pika) kot vi... no, vsaj jaz.

Ko smo že pri foušiji (ja, ja, kaj se čudite, jaz vsaj priznam, da sem jim fouš)... pa poglejmo kaj me nervira pri pretty mammas na Hrvaškem... Tema "krst" je namreč zelo "in" na Hrvaškem. Sploh, če "edinca in naslednika" družine Mamić (pater familias, alias ded malega krščenca, Zdravko Mamić je podpredsednik športnega kluba Dinamo) krstijo njegovi starši. Monika Mamić (bivša TV voditeljica) je seveda lepa in suha pri komaj trimesečnem otroku, ampak tam vsaj napišejo (kot da nismo že brez tega "pogruntali"), da ima na nogah Christian Louboutin "vrtoglave štikle", ki gredo v nedogled. Res je tudi, da mi ne uspe in ne uspe "pogruntati" kaj je letos s temi božjastno modrimi sandali iz trakcev, ki jih nosi tudi ena od prijateljic mlade mamice in ki smo jih lahko kar trikrat "občudovali" na Viktorjih.

Ampak vrnimo se k sindromu pretty mamma... Ne vem za ostale "doječe matere" ampak jaz sem lačna, ne vem kako se torej tem mladim mamicam uspe odpovedati hrani. Sploh, če ima familija v lasti gostilno As. 

Najbrž nima takšne sreče s kilami Manca Zver, ki je bila pred porodom kar konkretna, ampak ne skrbite, bo tudi ona malo stradala in veliko telovadila in v hipu vas bo prehitela in o njej boste lahko v roku meseca ali dveh brali ali v Obrazih ali pa v Storyju. Morda celo v obeh (naj Polona oprosti moji poklicni hibi branja revij!) 

Še dobro, da so v Hollywoodu vsaj nekatere mame, ki so se temu uprle. Moja najljubša je zagotovo Jennifer Garner (in njen mož, seveda...)... kako lepo je slišati, da je najbolj vesela takrat, kadar Ben (Affleck) starejšo Violette odpelje v park, da lahko ona s Seraphine malo zaspi in si odpočije. To se sliši tako življenjsko.... vsaj en par pri katerem vsaj za hipec verjameš, da nima doma kup varušk, ki pazijo, previjajo, dojijo in uspavajo otroke, medtem ko mamica telovadi v družbi "osebnega trenerja". Kot to na primer dela žena znanega londonskega lastnika restavracij Willa Ricksa (če ste brali februarski Vogue UK) Amy... trije otroci, tri varuške in tri nadzorne kamere v otroških sobah. Najmlajši otrok ima komaj 9 tednov.

Tudi Salma Hayek nam je lahko v uteho. Med nosečnostjo se je res "fejst" poredila, in še danes ima buuuuuuujno oprsje. Pa tudi Milla Jovovich. Bojda se je zredila celih 30 kilogramov in jih TEŽKO (v dolgotrajnem procesu) spravila stran. Pa tudi Gwyneth Paltrow je bodja čisto navadna "British mamma", vsaj tako trdijo tisti, ki so preučili njeno interneto stran Goop. Ampak najbrž pri tem "etiketiranju" niso mislili na njene kilograme.

Seveda imate tudi med tujimi zvezdnicami pristašice pretty mammas... Jessica Alba na primer, pa Halle Berry in top of the pops Angelina Jolie, ampak saj niste resno verjeli, da z Bradom sama porihtata vse svoje pamžke? Je pa res, da smo zaradi holivudskih mam vse začele nositi "kengerujčke" Baby Bjorn... Ko pa smo že pri Brangelini... Hrvati so za svoj Brangelina par okronali Bobana in njegovo ženo Leonardo... samo najbrž Brad ni gej... vsaj jaz še nisem o tem nič prebrala.

Moja lastna izkušnja mi govori, da dve mamici nista enaki. Eni se topijo kile med dojenjem (moji prijateljici Zarji, na primer, blagor ji), enim pa dokler dojimo, ne odpade niti gram, pa če še tako pazimo kaj pojemo (to sem se naučila že pri sinu in zdaj vem, da se ne splača odpovedovati). Potem pa greste nazaj v službo in hopla, vas tam tako "postresijo", da kile kar padajo iz vas in na koncu si kot okostnjak sploh niste več všeč.

Skratka, kot sem rekla sama sebi, tudi vam, drage mlade mamice (in ostale, ki vas vsaj občasno daje vprašanje o kilah), ne sekirajte se, uživajte z otrokom dokler je zdrav in vesel, ker (iz lastnih izkušenj) vem, da bodo prišli dnevi, ko vas bo morilo otrokovo zdravje in potem vas sploh več ne bo zanimalo koliko tehtate (ali pa boste morale, Bog ne daj, tako kot sem morala jaz s sinom, celo v bolnico, kjer kile tudi kar odpadejo). Nekaj pa lahko verjamete, ne da bi vam povedala jaz... tudi pretty mammas imajo kdaj pa kdaj bolne otroke in takrat jim njihov "nižek" kilogramov ni prav nič v veselje... pa tudi čevlji Christian Louboutin ne.